Dr. Špela Bolka je vodja tehnologije v podjetju Hidria, kjer v praksi išče najbolj učinkovito kombinacijo znanosti in uporabnosti, saj se zaveda, da sta množična proizvodnja in laboratorij dve različni okolji.

Kaj vas je navdihnilo za inženirski poklic?

Že od nekdaj me je zanimalo, kako stvari delujejo, dobesedno kaj in kako poganja svet. Družboslovje mi ni najbolj dišalo, veliko bolje se znajdem med številkami in dejstvi, zato sem vedela, da bo tudi moja poklicna pot šla v tej smeri. Za študij strojništva pa sem se odločila šele proti koncu gimnazije, ko sem, tudi na podlagi informativnih dni in predstavitev poklicev, dobila boljšo predstavo, kaj bi s takšno izobrazbo lahko delala.

Kaj vam je pomenila nominacija za inženirko leta, kako ste jo doživeli?

Nominacija mi pomeni ogromno. Tako v podjetju kot na Fakulteti za strojništvo so me podprli pri prijavi, česar sem res vesela. Zavedanje, da te ljudje pri tvojem delu podpirajo in v tebi vidijo potencial, je velika potrditev, da delaš v pravi smeri.

Izbor Inženirka leta izpostavlja vlogo žensk v »tehničnem delu družbe«. Kako vi gledate na vlogo žensk v inženirskih poklicih?

Verjamem, da ženske na stvari pogledamo malo drugače in na ta način lahko pridemo do informacij, ki jih s klasičnim pristopom mogoče ne bi našli. Po mojih izkušnjah ni ene same poti, sem pa prepričana, da ekipe, v katerih sodelujejo tako moški kot ženske, do rezultatov pridejo hitreje. Širina videnj in razmišljanj je pomembna.

Inženirke ste pomembne vzornice. Kako ste lahko vi zgled in spodbuda mladim dekletom?

Trdno verjamem, da smo dekleta enakovredna fantom, le izzivov se lotevamo drugače. Na moji karierni poti sem imela do sedaj srečo, da nisem pogosto naletela na slabo voljo ali celo občutek manjvrednosti, ker sem izbrala kvazi moški poklic. Ponosna sem, da s svojimi uspehi rušim stereotipe, to jim doda piko na i in, upam, spodbudo kakšnemu dekletu, da se odloči izbrati podobno pot. Mladim dekletom sporočam, da tehnični poklic ni nič strašnega. Če jih to področje veseli, lahko z vztrajnostjo in pogumom dosežejo velike uspehe in s konkretnimi inovacijami pomagajo spremeniti svet na bolje.

Kaj po vaše naredi dobrega inženirja/inženirko?

Rekla bi, da je recept za uspešnega posameznika v inženirskem svetu prava kombinacija drznosti, tehtnega razmisleka, znanja ter upoštevanja izkušenj drugih.

Razvijate nove procese in uvajate nove tehnologije v poslovanje. Kaj vam pri (vsakdanjem) delu predstavlja največji izziv?

Pogosto je moj največji izziv sama predstavitev precej radikalne ideje, za katero verjamem, da bo dobro delovala, sodelavcem in nadrejenim. Če se večino časa ukvarjaš problematiko na nekem specifičnem področju, težko prideš do novih idej in rešitev, ki so izven t. i. cone udobja in jih, posledično, tudi težko sprejmeš. Hkrati pa ravno takšne rešitve včasih pripeljejo do prebojev, ki jih industrija potrebuje.

Kaj bi radi v življenju razvili?

Imam srečo, da razvijam nove stvari in tehnologije, ki so tesno povezane z eno trenutno najbolj vročih oziroma aktualnih področij – elektrifikacijo vozil. Pri svojem delu ciljam na to, da s končno aplikacijo v praksi prispevam k višjemu življenjskemu standardu ljudi.

Kako zahtevno je prepričati druge, da je pot/proces, ki ste si ga zamislili, pravi?

Vsako idejo je treba razviti in predebatirati. Na to ne gledam kot na prepričevanje, temveč potrditev, da je ideja prava ter na razvoj ideje. Vsaka takšna debata je zahtevna – nekako je v naši naravi, da najprej iščemo napake in pomanjkljivosti. Pri dobro uigrani ekipi pa je to dejansko prednost, saj se tako že na začetku odpravijo bistvene napake, ki bi nas kasneje stale veliko časa in sredstev.

Koliko se pri svojem delu zanašate na simulacije in zakaj?

S simulacijami se ukvarjam že od časa študija dalje, zato vanje verjamem, hkrati pa poznam tudi njihove omejitve. Vem, da jih lahko koristno uporabimo in tudi jih, vendar priprava podatkov za uspešno izvedeno simulacijo zahteva ogromno časa in znanja. Že zgolj s pripravo podatkov za razvoj simulacij se tudi sami veliko naučimo o svojem procesu, zato rabo simulacij priporočam vsem razvojnikom.

Kaj se zgodi, če se pri delu zmotite?

Napake so vedno del razvojnega postopka. Seveda se jih ne veselim in poskušam narediti vse, da bi se jim izognila, vendar so in bodo del procesa. V prvi vrsti seveda poskusim napako odpraviti in omejiti morebitno škodo, v drugem koraku pa je najpomembneje, da se iz napak čim več naučim in pazim, da se naslednjič ne ponovijo.

Kako je skozi vaše oči videti inovacija, kaj mora imeti?

Inovacija mora v prvi vrsti imeti uporabno vrednost. Ta je sicer za vsakogar drugačna, vendar zame velja, da čim širše, kot lahko neko novost uporabimo, tem bolje je ta zastavljena. Tako ni nujno, da so inovacije velike – včasih že majhna sprememba delovnega mesta v proizvodnji prinese veliko izboljšanje delovnih pogojev za delavce, manjšo možnost za napake in slabe izdelke …

Kaj vam sicer predstavlja največji izziv v poslu?

Pogosto si mislim, da je največji izziv tempo, ki ga živimo – včasih je res težko loviti vse roke, ki jih postavljajo kupci. Tehnično pa mi največji izziv predstavlja razvoj procesa do te mere, da je primeren za robustno proizvodnjo. Laboratorijsko razvojno okolje prenese marsikaj, kar pa ne velja za velikoserijsko proizvodnjo.

Kako gledate na nadaljevanje svoje kariere, kakšni so vaši načrti?

Oktobra lani sem prevzela vodenje tehnologije in službe stalnih izboljšav na poslovni enoti podjetja Hidria in moji cilji so pretežno povezani z razvojem nove ekipe ter samih procesov. Želim, da bodo še bolj stabilni in bomo kupcem zagotavljali kakovostne izdelke. Poleg tega pa se moja želja po razvoju nikoli ne bo umirila, tako da bom na določenih segmentih še vedno vpeta v razvojno delo in odkrivanje novih stvari.

Kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?

Z velikim veseljem lahko povem, da, čeprav mogoče ob vpisu na fakulteto tega nisem predvidevala v tolikšnem obsegu, v svojem trenutnem delu res uživam in ne razmišljam, da bi si želela početi kaj drugega. Prav tako se lahko, relativno uspešno, ukvarjam s hobiji in aktivnostmi v zasebnem življenju. Že sicer me zanima ogromno stvari, tako da ne dvomim, da bom vedno našla področje, kjer se bom »našla«.

Članek avtorja Mirana Varge je bil objavljen v reviji IRT 3000.