Dr. Terezija Kovačič se je s Hidrio srečala že kot štipendistka. Leta 2012 se je po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju zaposlila kot vodja projektov in kasneje kot razvojna inženirka v Hidrii Lamtec, kjer se osredotoča predvsem na področje tlačnega litja rotorjev. Pred dnevi je z zagovorom disertacije z naslovom Opredelitev termodinamičnih pogojev strjevanja Al99,7 na električne lastnosti rotorja zaključila podiplomski študij in postala doktorica znanosti s področja metalurgije.

Je bila Hidria, glede na to, da ste s podjetjem sodelovali že v času študija, logična izbira za zaposlitev?

Tako je. Bila je logično nadaljevanje. V prvem letniku študija metalurgije sem postala štipendistka Hidrie in v podjetju opravljala tudi redno prakso. Tako sem navezala stik s sodelavci, začutila klimo v podjetju. Tudi tema mojega diplomskega dela je bila povezana s Hidrio. Po diplomi sem se želela hitro zaposliti, saj sem v Hidrii videla možnost za nadaljnji razvoj. Po zaključenem študiju imaš neke predstave, določeno znanje. V realnosti pa potem ugotoviš, da se je potrebno stalno učiti, nadgrajevati svoje znanje, se prilagajati okolju.

Kaj vas pri delu najbolj navdihuje?

Zelo veliko mi pomenijo klima in ljudje. To je ena točka. Druga pomembna stvar pa je to, kaj dejansko delaš, v kolikšni meri lahko s svojimi idejami pripomoreš k rešitvam, k premikom naprej. To dvoje se mi zdi zelo pomembno. Pri svojem delu lahko navdih najdem tudi v sami tehniki, v fizikalnih zakonih, mimo katerih tudi v razvoju ne moremo. Navdih je, če neko stvar izpelješ boljše kot na primer pred dvema letoma. Navdihuje me tudi to, da se pri delu nekaj naučiš, da narediš korak naprej in se na koncu počutiš uspešno v ekipi, ki je skupaj dosegla cilj.

Imate občutek, da lahko Hidria in vi kot del njene ekipe spreminjate svet na bolje?

Vsekakor. Razvijamo komponente za avtomobilsko industrijo. Skupaj z našimi kupci lahko prispevamo k bolj ekološko naravnanim rešitvam. Zagotovo je tak primer sistem za hladen zagon dizelskega motorja s senzorjem tlaka Optymus PSG, ki jo izdelujejo v Tolminu. Tudi večina izdelkov, ki jih razvijamo v naši poslovni enoti - rotorjev in statorjev, je kasneje vgrajenih v avtomobile, ki so hibridi, mehki hibridi ali celo električna vozila. Pod črto je za okolje to zagotovo bolje. Na ta način lahko Hidria prispeva k boljšemu svetu in manjšemu onesnaževanju.

Inovativnost je zapisana v DNK Hidrie. Kako to občutite pri svojem delu?

Hidriin sistem nas spodbuja in od nas tudi pričakuje, da razmišljamo inovativno. Vsako leto je potrebno oddati določeno število novih predlogov. Tudi sicer v razvoju vsakodnevno razmišljamo, kako bi kakšno stvar izpeljali bolje, jo nadgradili, poiskali novo idejo. To je konstanten proces. Mislim, da je dobro, da kot ekipa, pa tudi kot posameznik stremiš k stalnim izboljšavam, tako v poslovnem, kot tudi v zasebnem življenju.

Po vašem mnenju Hidria nudi možnosti za razvoj zaposlenim ne glede ne razlike?

Mislim da. V Hidrii sem se zaposlila kot mlada ženska, takoj po študiju. Malce netipično je, da ženska dela v razvoju, v tehničnem poklicu. V Sloveniji morda to niti ni tako nenavadno, s strani naših kupcev pa sem večkrat slišala vprašanje, kako se kot ženska znajdem v čisto tehničnem poklicu. Sama se v podjetju zelo dobro počutim. Ne spomnim se niti ene slabe izkušnje, ki bi jo imela zato, ker sem ženska. Tudi če sem kdaj slišala kakšno opazko, sem jo najbrž preslišala.

S katerimi izzivi se trenutno spopadate?

Pred nami so velikopotezni projekti, ki bodo zelo pomembni za našo poslovno enoto, pa tudi za Hidrio v celoti. Uspešna industrializacija teh projektov, na katero se trenutno osredotočamo, bo za poslovanje podjetja predstavljala velik in zelo pomemben korak. Industrializacija je zelo širok pojem. Izdelke, ki jih razvijemo, moramo vpeljati v proizvodnjo, jo nato nadgrajevati in izboljševati. Vse več se osredotočamo tudi na robotizacijo in avtomatizacijo procesov. Poskrbeti moramo, da vsi procesi tečejo, so tehnično brezhibni, da imamo v ozadju urejen sistem. Kupci imajo namreč vse večje zahteve po sledljivosti, sistematičnosti.

Izzivov verjetno ne bo zmanjkalo?

Ne, mislim, da res ne!

Avtorica: Helena Pregelj Tušar, foto: Robert Zabukovec