Sanja, vodite projekt LIFE Hidaqua, ki je po večletnih pripravah pred nedavnim zaživel. Ste ponosni na to? 

Veseli me, da Hidria poleg razvoja avtomobilskih in industrijskih tehnologij sodeluje pri razvoju tehnologij, s katerimi še neposredno prispeva k varovanju okolja. Resnično sem ponosna na to, da je Hidria podprla projekt. To je bil velik korak. Ob izrazitem pomanjkanju pitne vode se še posebej pokaže, kako je pomemben. Pomemben pa ni le zaradi neposrednega učinka na okolje – rabe alternativnih virov vode za zmanjšanje uporabe pitne vode, ampak tudi zaradi rasti in razvoja podjetja ter zaposlenih, ki v njem sodelujejo. 

Je ta projekt vaš največji uspeh v karieri? 

Za to, da Hidaqua danes živi, je zaslužnih veliko ljudi. Sama sem se priključila šele ob začetku projekta. Pred tem je bilo narejeno najpomembnejše delo, in sicer: podati tako dobro vlogo, da je bil projekt sprejet.  

Težko karkoli opredelim kot največji uspeh. Vse, kar delam, vidim kot stopnice. Brez prve ni druge in brez te ni naslednjih.  

Vaše delovno področje je precej široko, kajne? 

Res je, moji delovni dnevi so kar pestri. Poleg projekta Hidaqua sem odgovorna za vodenje laboratorija in čistilne naprave v Kopru ter področje ravnanja z okoljem v poslovnih enotah HidriaAlutec, HidriaMototec in kompetenčnem centru Industrijska avtomatizacija. Področje med drugim obsega zagotavljanje poslovanja v skladu s standardom ISO 14001, ravnanje z odpadki, naročanje zahtevanih meritev, kazalnike okolja, ravnanje s kemikalijami. Okolje je široko področje, vsak dan se soočamo z novimi zahtevami. 

Kako se je začela vaša poslovna pot v Hidrii? 

V Hidrio sem prišla kot študentka. Iskali so osebo, ki bi izvajala analize v laboratoriju. Ker sem študirala po univerzitetnem programu okolje, so me vpeljali še v delo pri čistilni napravi, saj so ravno takrat potrebovali odgovorno osebo tudi za to področje.  

Kako ste izbrali študij?  

Za študij okolja sem izvedela po naključju. Ves čas sem razmišljala o matematiki, ki me je res zanimala, še zdaj imam rada številke. Tik pred koncem srednje šole pa smo reševali test glede poklicnih usmeritev in ta test je kot najboljšo izbiro zame pokazal univerzitetni študij okolja v Novi Gorici. To me je kar presenetilo, saj za tak študij nisem še nikoli slišala! Vedno sem razmišljala o tem, da bom šla študirat v Ljubljano. Zadnjo sekundo pa sem se odločila za Novo Gorico. Očitno me je študij okolja takrat poklical.  

Verjetno je k rezultatu testa prispeval tudi vaš osebni odnos do okolja?  

Okolje se mi je vedno zdelo pomembno. Zanimalo me je, kaj lahko naredim za okolje. Študij sem si sicer predstavljala drugače, dosti bolj eksperimentalno, a je bil v resnici precej družbeno usmerjen. To je logično, le moja predstava na začetku je bila drugačna. Bila sem študentka prve generacije univerzitetnega programa okolje. Ker ni šlo za utečen študij, smo se morali precej znajti sami, uporabljati tuje knjige in iskati članke po znanstvenih bazah. Skript ni bilo. Tako smo postali zelo iznajdljivi, študij pa nam je dal širino. Bil je zelo dobra izkušnja.  

Vam je odgovornost do okolja pomembna tudi v zasebnem življenju?  

Seveda. Želim imeti vsaj delno samozadostno gospodinjstvo. Gradimo družinsko hiško, svoj prostor pod soncem, zato upam, da bomo lahko v prihodnosti sami vsaj delno pridelali, kar potrebujemo. Tudi pri odgovornosti do okolja moramo biti racionalni. Ni vse ekološko, kar nosi nalepko eko. Boljše je nekaj kupiti pri lokalnem kmetu, kot pa izbrati eko izdelek, ki je pripotoval iz Nemčije. Malo zdrave pameti je potrebne. 

Omenili ste, da uspehe vidite kot stopnice. Imate podoben pogled tudi na cilje, ki si jih zastavljate za prihodnost?  

Tako je, bolj kot na velike cilje se osredotočam na vsakodnevne korake. Sem mama dveh majhnih fantkov in kar si trenutno najbolj želim, je, da bi znala najbolje uravnovesiti poslovno življenje z zasebnim. Trudim se, da imam popoldne še dovolj časa in energije zase in za družino. 

Prosti čas je tako verjetno v prvi vrsti namenjen najbližjim? 

Drži, največ časa namenim družini, poleg tega pa se dodatno izobražujem v IPD centru osebnega razvoja in šoli za integralno telesno psihoterapijo. Področje ni neposredno povezano z mojim delom, študiram prvenstveno zase, saj sem tu našla največ odgovorov na vsa vprašanja, ki so se rodila skupaj z mojima fantoma. 

Imate morda nasvet za mlade, ki so pred izbiro študijske in poklicne poti? 

Svet se neprestano in vedno hitreje spreminja. Tudi mi smo vsak dan malo drugačni. In če imamo preveč fiksno idejo o tem, kdo smo in kam gremo, lahko zgrešimo pot, ki bi nas ponesla še dlje. Svetovala bi jim, naj nikoli ne izgubijo radovednosti in naj se ne bojijo neznanega.